Prvi slovenski smučarski klub 1920
Pisni viri na Slovenskem omenjajo smučanje v 16. stoletju. Leta 1549 je izšla znamenita knjiga barona Žige Herbersteina z naslovom Moskovski zapiski, v kateri opisuje smučanje in objavi grafiko smučarja.
Izjemnega pomena za slovensko in svetovno zgodovino smučanja je bloški smučar. V tem okolju so tako kot na Laponskem posebne vremenske okoliščine pripeljale do uporabe smuči. To obliko smučanja je leta 1689 opisal znameniti kronist slovenske zgodovine baron Janez Vajkard Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske. Bloški smučar je pri spuščanju po bregovih ali hoji po ravnini uporabljal eno palico, ki mu je služila kot opora. Bloško smučanje je pomembno za slovensko kulturno izročilo, vendar pa na kasnejše širjenje športnega smučanja pri nas ni imelo resnejšega vpliva (Pustovrh, 2007).
Posebno mesto v zgodovini slovenskega smučanja zaseda učitelj iz Vipave Edmund Čibej (1861–1954), ki je okoli leta 1888 dobil prve smuči z Norveške. Za prvega smučarskega strokovnjaka in začetnika organiziranega smučanja pri nas velja Rudolf Badjura (1881–1963), ki je leta 1914 v Bohinjski Bistrici organiziral prvi smučarski tečaj za športnike, lovce in gorske vodnike. Zaslužen je za izobrazbo prvih učiteljev smučanja in ustanovitev prvega slovenskega smučarskega kluba leta 1920 v Ljubljani. Badjura je avtor prve slovenske knjige o smučanju z naslovom Smučar, ki je izšla leta 1924 (Pustovrh, 2007).
Slovenci smo narod smučarjev, v svetu priznani tako po bogati tradiciji kot vrhunskih uspehih naših športnikov. Smo eni redkih, ki za pripomoček za drsenje po snegu uporabljamo avtohtoni izraz smuči, medtem ko je večina narodov povzela norveško besedo ski. Smučanje predstavlja v naši zavesti pomembno vrednoto, preko katere smo in še vedno izkazujemo narodno identiteto. Zgodovina klasičnega ali nordijskega smučanja je v slovenskem prostoru bogata in je z zlatimi črkami zapisana tudi v svetovno zgodovino. Naravne geografske in podnebne značilnosti Slovenije so prebivalcem omogočale in narekovale uporabo smuči in njenih predhodnic že davno v zgodovini. Znameniti bloški smučar, ki ga je v svojem delu Slava vojvodine Kranjske leta 1689 opisoval Janez Vajkard Valvasor, je prepoznaven na svetovnem smučarskem zemljevidu in pomeni za nas pomembno kulturno vrednoto in izročilo.
V družino nordijskih smučarskih panog uvrščamo smučarske teke, smučarske skoke in nordijsko kombinacijo, ki se na mednarodni ravni preko Smučarske zveze Slovenije povezujejo v Mednarodno smučarsko zvezo. Soroden smučarskim tekom je biatlon, ki pa se preko Smučarske zveze Slovenije na mednarodni ravni združuje v Mednarodno biatlonsko zvezo. Obe zvezi sta članici Mednarodnega olimpijskega komiteja, pestrost zastopanosti njunih panog v olimpijskem programu pa kaže podatek, da v vseh naštetih panogah v moški in ženski konkurenci na olimpijskih igrah podelijo 28 kompletov medalj. Nordijsko rolkanje in rolanje, nordijsko krpljanje ter nordijska hoja in tek so izpeljanke iz hoje in teka na smučeh in so čedalje bolj priljubljeni kot oblika športne rekreacije.
Čeprav so bili lovci v prazgodovini eni prvih uporabnikov smuči in je bil biatlon s patruljnim tekom demonstracijska disciplina že na prvih olimpijskih igrah, se je družini olimpijskih športov v uradnem programu pridružil šele leta 1960. Tudi Slovenci smo v tem športu, ki zahteva natančnost pri streljanju z malokalibrsko puško in hiter tek na tekaških smučeh v drsalni tehniki, tako v moški kot ženski konkurenci v zadnjih dveh desetletjih dosegli priključek k svetovnemu vrhu.